Mnenje o problematičnih posegih v kraško krajino
Upravni odbor Partnerstva kraške suhozidne gradnje je obravnaval nekaj perečih problematik, ki se navezujejo na ohranjanje kraške suhozidne gradnje v kulturni krajini. Na tak način se vodstvo partnerstva odziva na opozorila, ki jih je prejelo od svojih članov, drugih posameznikov in prek medijev.
Vzdrževalni posegi na javnih cestah – občinskih kot tudi državnih – so pogosto zgolj tehnične narave z namenom izboljšanja oziroma zagotavljanja prometne varnosti. Oblikovalsko, pa tudi z vidika ohranjanja kulturne dediščine, so velikokrat neustrezno in brez pravega občutka zasnovani. Ker je cestni prostor najbolj izpostavljeni del spoznavanja krajine, bi morali biti v njem vzdrževalni posegi prilagojeni značilnostim in identiteti prostora. Razpoznavni in značilni kamniti zidovi, suhozidna gradnja in drugi kamniti elementi so namreč sestavni del zaznavanja in dojemanja krajine. Podobno je s historično železniško infrastrukturo.
Praksa preproste zamenjave starih kamnitih mostov z novogradnjami, odstranjevanja mejnih kamnitih suhih zidov, škarp, obcestnih kamnitih kažipotov kot tudi obcestnih kamnov – parakarjev, ki zamejujejo cestišče, se pri vzdrževalnih posegih velikokrat izvaja izključno na podlagi premise o zagotavljanjanju večje prometne varnosti. V nekaterih drugih evropskih državah je premislek pred takimi posegi v izhodišču širši: navedena cestna in železniško oprema ima namreč poleg svoje (nekdanje) funcionalne tudi pričevalno in estetsko vrednost. Je pomemben dosežek svojega časa in s tem tudi kulturna dediščina. Tega se zavedajo v sosednji Avstriji (npr. odsek Južne železnice čez Semmering, cesta čez Grossglockner) ali v Švici, kjer vodijo celo register zgodovinskih cest.
Ugotavljamo, da se pri nas javnost in posledično lokalne skupnosti vznemirijo šele takrat, ko so posegi izvedeni, dediščina uničena in povrnitev v prvotno stanje onemogočeno. Na tak način se je javnost že odzvala ob odstranjevanju suhih zidovi ob cesti Kostanjevica - Opatje selo, neobčutljivem oblikovanju in »tehnični« izboljšavi mosta v Dolu pri Vogljah, na vidiku pa so podobni posegi v most v Rodiku. Posebej problematični posegi se obetajo na območju Parka Škocjanske jame. Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo s Sektorjem za vzdrževanje, varstvo cest in prometno varnost iz Ljubljane načrtuje izvedbo investicijskih vzdrževalnih del na t.i. matavunski cesti, ki se odcepi od glavne ceste Divača – Kozina in vodi do Matavuna. Predvidena je »preplastitev cestišča, ureditev odvodnjavanja, popravilo opornih zidov in namestitev odbojnih ograj z namenom izboljšanja prometne varnosti in udobnosti vožnje. Predvidena je izvedba bankin iz drobljenca v širini 0.75 -1.0 m, ob tem odstranitev ali prestavitev kupov kamenja ter odkop ali škarpiranje brežine. Z obstoječih opornih zidov se očistiti rastje ter sanira z novo AB krono. Na bankine se namesti smernike, obcestne kamne - parakarje se odstrani in nadomesti z jekleno varnostno ograjo.« S strani predstavnikov direkcije je bila naknadno ustno dana obljuba, da se bo poskušalo poiskati in predlagati še alternativno rešitev, ki bi ob ohranitvi obcestnih kamnov v kombinaciji z ograjo zagotovila izpolnitev varnostnih zahtev in obenem preprečila popolno uničenje historičnih rešitev. Matavunska cesta se nahaja znotraj varovanega območja Parka Škocjanske jame, ki je naša najbolj vredna dediščina, uvrščena celo na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Opremljena je s kamnitimi mejnimi kamni - parakarji, postavljenimi ob robu vozišča, utrjena s kamnitimi robniki, bnkinami ter kamnitimi, lepo grajenimi podpornimi zidovi ter mestoma zaščitena s suhimi zidovi. Cesta kot taka izpričuje izjemno kvalitetno tehniško dediščino cestne infrastrukture v teh krajih ter obenem predstavlja dodano vrednost lokacije svetovne dediščine, saj je izjemen prepoznaven grajeni element njene kulturne krajine. Kot taka je bila vpisana tudi v register kulturne dediščine. Partnerstvo zato pričakuje, da bodo vzdrževalni posegi načrtovani in izvedeni z vso potrebno skrbnostjo in znanjem, ob tem pa tudi z občutkom za ohranitev tehniške dediščine, ki jo predstavlja cestna oprema, izdelana v prvih letih 20. stoletja.
Ob tem partnerstvo ugotavlja, da je – ob povečani turistični privlačnosti Krasa (in celotne Slovenije) – nujno investirati tudi v urejanje javnih površin in ustreznih javnih parkirišč v naseljih in turističnih destinacijah. Opremljena parkirišča za avtodome na ustreznih lokacijah postajajo nuja, če želimo tovrstne turiste zadržati in jim omogočiti obisk Krasa. Vse rešitve pa naj bodo v sozvočju s kraško krajino in dediščino.
Vis-a-vis neprilagojeni novi glamping ureditvi na Krasu vodstvo partnerstva opozarja na neizkoriščen stavbni fond, ki bi ga lahko med drugim namenili razvoju t. i. disperznih hotelov in dosegli več ciljev istočasno: ohranili stavbno dediščino, ji dali ustrezno novo vsebino, povečali turistične zmogljivosti in okrepili poslovno-gospodarski razvoj na Krasu. Pri tem pa partnerstvo odločno nasprotuje idejam o banalizaciji dediščine hišk v ta namen.
Partnerstvo poziva vse odgovorne k razumnemu in skrbnemu investiranju javnih financ ter ustreznem upoštevanju dediščine suhozidne gradnje na celotnem območju Krasa.
Škocjan, 24. 8. 2017
