Varuhi znanja in tehnik suhozidne gradnje na Krasu

Od številnih tradicij, znanj, običajev in druge dediščine, ki smo jo v naših krajih prejeli od prednikov, nekaj še posebej izstopa: znanje in tehnike suhozidne gradnje niso prepoznani zgolj kot lokalno zanimiva dediščina, pač so dobili priznanje tudi kot dediščina pomembna za celotno človeštvo. Znanje in tehnike suhozidne gradnje so bili zato leta 2018 uvrščeni na UNESCO svetovni seznam nesnovne kulturne dediščine in za zdaj uradno predstavljajo najdragocenejše kar iz naši krajev prispevamo v zakladnico kulture in znanj celega človeštva.

Kljub temu veliko suhozidnih gradenj v naših krajih še vedno konča v razvalinah, pod žlicami kopačev, zmletih v tampon ali zabetoniranih v nove strukture. Ker se je s slabim odnosom in dolgoletnim zanemarjanjem obstoječih zidov izgubljalo tudi znanje za njihovo obnovo, je bilo leta 2015 ustanovljeno Partnerstvo kraške suhozidne gradnje. Ena njegovih glavnih dejavnosti je organizacija akcij obnove suhozidov, katerih rezultat so zdaj že kilometri obnovljenih zidov v številnih krajih na Krasu, na obeh straneh državne meje. Obnovo izvajajo prostovoljci pod mentorstvom mojstrov suhozidne gradnje. Ti skrbijo za pravilno izvedbo in hkrati, skozi prakso, svoje znanje predajajo naprej.

Slika 1: Obnova začeta s prostovoljci Partnerstva kraške suhozidne gradnje jeseni 2019 (foto: Nataša Kolenc).

Tako se je začela tudi obnova skoraj povsem podrtega zidu v Temnici, ob cesti proti Vojščici. Približno 15 prostovoljcev in mojstrov je jeseni leta 2019 v enem dnevu na novo postavilo prvih 10 m suhozida. Suhozidne akcije so v letu 2020 in 2021 zaradi omejitev vezanih na epidemijo Covida-19 skoraj povsem zamrle.

Epidemija pa ni ustavila lastnika zidu Borisa Mastna. Obnovitvena akcija ga je spodbudila, da je obnovo zidu počasi in postopoma, večinoma v zimskem času, nadaljeval kar sam. Do začetka letošnjega leta je tako na novo postavil okoli 95 m suhozida, kar je zavidanja in pohvale vreden podvig.

Slika 2: Boris Masten med obnovo suhozida v Temnici februarja 2022 (foto: Oto Luthar).

Delo je opravil večinoma sam, pri delu se mu je občasno pridružil pomočnik Goran. Uporabil je zgolj kamenje od prvotnega, porušenega zidu, nič materiala ni bilo treba dovažati od drugod. Pri gradnji ni uporabljal cementa ali drugega veziva. Stabilnost zidu je dosegal zgolj s pravilnim postavljanjem kamnov, ki morajo pri suhozidu vedno stabilno ležati, »počivati«, vsak posebej. Za lepo krivino zidu ter enakomeren naklon in višino si je sam izdelal preprosta premična vodila.

Pri Štantovih v Temnici se zavedajo vrednosti suhozidov in ogromnega truda, ki so ga Kraševci, tudi oni sami, dolga leta vlagali vanje. Spomnijo se še kako je bilo okoli Temnice vse prepredeno s suhozidi. Navdušenje nad suhozidi je še spodbudilo potovanje na turistično razvito Majorko v Španiji, kjer na celotnem otoku niso videli skoraj nobenega betonskega zidu – zgolj lepo zložene suhozide, ki so tam, kot del značilne pokrajine, vključeni tudi v turistično ponudbo.

Slika 3: Obnovljen suhozid ob cesti iz Temnice v Vojščico februarja 2022 (foto: Nataša Kolenc).

Boris se je gradnje na suho naučil že kot otrok. Največ sam ali od vrstnikov, s katerimi so poleti med počitnicam vsakodnevno gnali živino na pašo proti Renškemu vrhu ali proti Vojščici. Zjutraj so odgnali že ob 4.30 in se do devetih, zaradi vročine in mrčesa, s kravami vrnili domov. Popoldne so se na pašnike vrnili okoli štirih, ko je največja vročina že popuščala. Vsi pašniki so bili ograjeni s suhozidi. Če je bila v zidu luknja, vrzela, je živina pobegnila in je bilo treba več truda, da si jo prignal nazaj. Zato so na paši skbeli, da so bili zidovi v dobrem stanju in živina tako lažje pod nadzorom.

Boris in žena Sonja se spominjata tudi pripovedovanja Sonjine mame in očeta, kako so v 50-tih letih 20. stoletja suhozide po Krasu zidali gozdni delavci, kot protipožarne prepreke. Zidovi so preprečevali, da bi se ogenj s parcele na parcelo širil preko goreče trave na takrat še precej golem Krasu. Z zaraščanjem se je protipožarni učinek suhozidov zmanjševal.

Slika 4: Zidanje suhozida s pomočjo preprostih »vodil« za

določanje naklona, višine in krivine zidu (foto: Nataša Kolenc).

Boris bo z gradnjo suhozidov še nadaljeval. Najprej bo zaključil zid okoli lepo urejenega oljčnika pod Temnico, kjer ima nasajene štiri vrste oljk. Do sedaj opravljenih ur dela ni posebej štel. Ocenjuje, da je v enem dopoldnevu sam ali s pomočjo sina postavil okoli 3 metre novega suhozida. Za celotno izdelano dolžino je tako porabil približno 30 dopoldnevov, ki jih je oddelal, ko je imel čas in je bilo vreme lepo.

Zidanje suhozidov sam dojema kot srednje zahtevno rekreacijo, ki terja tudi nekaj umskega dela in koncentracije. Zaradi tega ne moreš razmišljati o drugih stvareh in se tako ob fizičnem delu tudi sprostiš. Koliko ton »uteži« je Boris dvignil ob zidavi si izračunajte sami: 1 kubični meter suhozida tehta približno 2 toni!

Besedilo in foto:

Nataša Kolenc, Oto Luthar in družina Masten-Zavadlal, Temnica